Muzej Skrbnosti

Muzej skrbnosti je muzej s sobami povsod po svetu. Kot v vsakem drugem muzeju so nekatere sobe obstojnejše od drugih. Odprejo se nove sobe, obstoječe so zasedene, spremenijo svojo funkcijo, nekatere sobe so zapuščene in zaprte.

Obstajajo sobe za branje. Obstajajo sobe za ples. Obstajajo sobe za mizarjenje, vrtnarjenje, za znanstveno udejstvovanje. Nekatere sobe so »karkoli« sobe.

Vsakdo lahko odpre sobo v Muzeju skrbnosti. Vse kar moraš narediti je predlagati kakšno vrsto sobe želiš odpreti. Vsakdo lahko zasede sobo v muzeju. Vse kar moraš narediti je sporočiti kaj želiš tam početi.

Glavni cilj Muzeja skrbnosti je ustvarjanje in vzdrževanje družbenih odnosov. Ti odnosi lahko vključujejo predmete ali pa tudi ne, vendar umetniških del ne katalogiziramo in arhiviramo. V Muzeju skrbnosti ni paznikov.  

Ni ti potrebno biti umetnik/umetnica, da čas preživiš v Muzeju skrbnosti. Za to, da ostaneš v muzeju, ne potrebuješ denarja. Muzej je odprt vsem, katerih prakse negovanja odnosov skrbnosti povečujejo našo kolektivno svobodo: s skrbjo za ljudi in živali, s skrbjo za materiale in za okolje.

Sobe v Muzeju skrbnosti urejajo njihovi uporabniki. Sobe se urejajo vedno znova, ni stalnih zbirk, ni stalnih stanovalcev. Muzej skrbnosti vzpodbuja razvoj kolektivnih praks, ki jih je moč ponoviti tako v drugih sobah kot v svetu zunaj muzejskih sob. Muzej skrbnosti se ne konča pri svojih stenah.

Kot Proletkult Alexandra Bogdanova skuša Muzej skrbnosti na novo premisliti pomen muzeja in umetnika/umetnice ter namesto spomenikov ustvariti prostore svobode in skrbnosti. V Muzeju skrbnosti umetnost ni vrhunec simbolnega ali produkcija del, ki se jih ni mogoče dotakniti, ampak je praksa grajenja boljših svetov. Vsakdo si zasluži enako skrb in pozornost, ki ju zdaj usmerjamo k spomenikom in mojstrovinam. Večno.

Prevod Zala Pezdir